GLAŽUTA, TIHA DOLINA, KI V SEBI SKRIVA ŠTEVILNE ZGODBE
Sončno septembrsko popoldne, kot naročeno za raziskovanje naše bližnje okolice. Člani Muzejskega društva Ribnica se tako 10. septembra odpravimo v Glažuto. Pot nas pelje do Grčaric, kjer makadamska cesta zavije skozi gozd, ki se je že odel v pisane jesenske barve. Po slabih osmih kilometrih prispemo do Glažute. Lepota doline nas očara. Zmotijo nas le propadajoče stavbe, ki dajo slutiti, da je bilo tu nekdaj zelo živahno. V resnici ta mirna dolina skriva v sebi številne zgodbe, ohranjene po zaslugi nekaterih prebivalcev Grčaric, ki so bili v otroštvu močno povezani z njo. Nekaj o zgodovini tega skrivnostnega kotička povedo tudi informativne table, ki jih srečamo v bližini stavb. Pozorno oko opazi ostanke velikih vodnjakov. Desetletja so služili za oskrbovanje prebivalcev doline z vodo. Ime Glažuta nam pove, da je tu nekdaj stala steklarna. Že sredi devetnajstega stoletja so odkrili nahajališče kremenčevega peska, kar je pogojevalo njenemu nastanku. Za potrebe steklarne je nastalo delavsko naselje. Žal je zaloga kremenčevega peska hitro pošla, zato so jo preselili v Kočevje, kjer pa tudi ni prav dolgo delovala. Po nekaj letih so lastniki Auerspergi v dolini postavili žago, ki je z nekaj prekinitvami delovala še med drugo svetovno vojno, dokler je niso partizani požgali, prebivalce pa izselili v bližnje Grčarice. Nad vasjo so vaščani leta 1928 postavili kapelo, ki jim je dajala moč in duhovno hrano v težkih in pomanjkanja polnih časih. Danes, ko skoraj ni več sledu o nekdanjih prebivalcih, kapela Srca Jezusovega še vedno bdi nad dolino. Pred dvajsetimi leti je bila s pomočjo domačinov iz Grčaric obnovljena. V njej je oltar, ki ga je izdelal kipar Brane Žunič. Žal pa je zob časa že načel streho in le vprašanje časa je, kdaj jo bo doletela usoda stavb v njeni bližini.
AVTORICA BESEDILA: Breda Lovšin
