PO ZNANIH IN MANJ ZNANIH POTEH AVSTRIJSKE KOROŠKE

objavljeno: 25. sep. 2019 06:49 avtor: Muzejsko društvo Ribnica   [ posodobljeno 26. sep. 2019 10:30 ]

 

PO ZNANIH IN MANJ ZNANIH POTEH  AVSTRIJSKE KOROŠKE

 

Muzejsko društvo Ribnica se je v prvih septemberskih dneh odpravilo na zelo zanimivo ekskurzijo po avstrijski Koroški. Tako kot lani, nas je tudi letos vodil profesor Edi Zgonc.

Po najkrajši poti smo se peljali skozi Ljubelj. Prvi večji kraj na avtrijski strani so bile puškarske Borovlje, od koder smo krenili proti desnemu bregu reke Drave. Nasproti gradu Humberk (Holenburg) iz leta 1142, ki je bil eden najpomembnejših v deželi zaradi strateško ugodne lege, smo nadaljevali pot po dolini Rož (Rosental). V vsakem kraju, kjer smo se ustavili, smo iskali povezave s Slovenci, slovenstvom. V kraju Struga (Strau) je bil leta 1871 rojen znani zgodovinar Štefan Singer , ki je raziskoval kulturno in cerkveno zgodovino Slovencev. Kraj Kapla (Kapell) je znan po prafari iz Roža iz 9. stoletja.  V Šentjanžu (St. Johann im Rosental) je bil leta 1910 rojen dr. Janko Hornböck, dolgoletni ravnatelj celovške Mohorjeve družbe. V tem kraju imajo bivšo ljudsko šolo spremenjeno v slovenski kulturni center. Pot smo nadaljevali mimo nekdaj  slovečega fužinarskega središča Bistrica v Rožu (Feistritz im Rosental). Tu je bil rojen Lambert Einspieler, duhovnik, politik in organizator gospodarskega življenja. Od leta 1897 do 1901 je bil kot prvi koroški Slovenec poslanec v avstrijskem državnem zboru.

Naslednji postanek smo imeli v kraju Sveče (Suetschach). To je značilna gručasta vas, ki jo obvladuje gotska farna cerkev sv. Lamberta z mogočnim čebulastim stolpom. Zraven »Pri Mežnarju« se je leta 1813 rodil Andrej Einspieler, oče Koroških Slovencev. Ustanovil je vrsto slovenskih ( Šolski prijatel, Slovenec, Mir,…) in nemških časopisov, bil leta 1851 glavni organizator pri ustanovitvi Mohorjeve družbe, Slovenskega društva v Celovcu, celovške čitalnice in poslanec v koroškem deželnem zboru ( 1862 – 1888).V Svečah smo si ogledali Goršetovo galerijo in kulturni park pred njo. France Gorše je bil slovenski kipar, rojen v Zamostecu  pri Sodražici in je zadnja leta svojega življenja preživel v tem kraju.

Naslednji ogled je bil namenjen cerkvi Maria Elend im Rosental, to je Marijina romarska cerkev v Podgorjah v Rožu. Zgrajena je bila leta 1478, v njej pa so freske slikarja Fromillerja iz leta 1731 in krilni oltar iz leta 1515.

Od tu smo skočili čez Dravo v bližnji kraj Trebinje (Treffen ), kjer je v času od 1899 do 1980 živel na domačiji pri Fileju znani slovenski zbiratelj ljudskih pesmi, skladatelj in zborovodja Pavle Kernjak. Njegove nesmrtne pesmi, kot so Mojcej, Katrca v izvedbi Slovenskega okteta, sodijo v vrh našega ljudskega ustvarjanja.

Čez reko Dravo smo se zapeljali nazaj v kraj Leše (Lessach). Tu je bil leta 1828 rojen Anton Janežič, profesor slavistike na celovški  gimnaziji, njen prvi ravnatelj, soustanovitelj Mohorjeve družbe, pisec slovenskih učbenikov.

Vijugasta lokalna cesta nas je vodila do kraja Svatne (Schlatten). Tam stoji kmetija pri Miklu, kjer naj bi odraščala resnična Miklova Zala – Rozalija Mikel, ki so jo Turki odpeljali v suženjstvo. Ta dogodek je v svoji povesti opisal pisatelj Jakob Sket.

Šentjakob ( St. Jakob im Rosental ) je kraj z zanimivo cerkvijo na hribu iz 12.stol., ki je leta 1972 pogorela do temeljev. Obnovljeno cerkev je leta 1991 opremil slovenski slikar Valentin  Oman. V  mogočnem župnišču so postavili razkošne orgle strokovnjaki iz Hoč, zraven je sodeloval tudi mojster Košir iz Sodražice. Šentjakob se ponaša s prvo kmečko posojilnico iz leta 1872, ki jo je na Koroškem ustanovil vojaški zdravnik dr. Valentin Janežič iz Leš. Pot smo nadaljevali skozi Rožek ( Rosseg ), ki se ponaša z živalskim vrtom, razvalinami rožeškega gradu in drugim največjim halštatskim grobiščem v Avstriji.  Pot nas je vodila proti Baškemu jezeru, kjer smo poiskali najbolj slikovit in fotografiran kotiček na Koroškem, ki si ga je izbral tudi župnik Franc Treiber, kjer je po smrti svojih staršev na tem mestu zložil otožno himno »Nmav čez jizaro«. V kraju Skočidol ( Gottestal ) je bil leta 1884 rojen znani slovenski dramatik Jaka Špicar, ki je med drugim dramatiziral povest o Miklovi Zali. Peljali smo se skozi Vrbo (Velden) ob Vrbskem jezeru, ki že od 16.stol. slovi kot najbolj imenitno turistično kopališče na Koroškem.

Središče Koroške je mesto Celovec ( Klagenfurt am Wörthersee ). Prva omemba tega mesta je iz leta 1181, kot majhno tržno naselje ob reki Glini. Leta 1251 je vojvoda Bernhard Spanheim podelil Celovcu mestne pravice. 1514 je mesto uničil požar, 1518 ga je cesar Maksimilijan  podelil deželnim stanovom in je postalo glavno mesto vojvodine Koroške. Prvotno središče mesta je bil Stari trg, kjer stoji baročno kužno znamenje. Na počasnem sprehodu smo si ogledali mnogo pomembnih zgradb, npr. najstarejšo hišo »pri zlati goski«, najstarejšo ulico v Celovcu, bajeslovno figuro iz pripovedke o nastanku Vrbskega jezera, Mestno gledališče, ki je bilo zgrajeno ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa,… Obiskali smo tudi Novi trg, ki je današnjo podobo dobil po načrtih slovenskega arhitekta Borisa Podrecce. Sredi trga stoji 124 ton težak kip zmaja, ki je simbol mesta. Ogleda vreden je spomenik avstrijski cesarici Mariji Tereziji, ki je bil narejen še za časa njenega življenja. Najprej je bil iz svinca, nato kip nadomestijo iz brona. Tam stojita tudi dve pomembni cerkvi, prva je župnijska cerkev sv. Egidija, v kateri so freske slikarja Josefa Ferdinanda Fromillerja, ki je eden najpomembnejših avstrijskih baročnih slikarjev  in Ernsta Fuchsa, sodobnega slikarja. Druga cerkev je stolnica, posvečena sv. Petru in Pavlu in je najstarejša avstrijska pilastrska cerkev. V njej je tudi nekaj kipov, ki jih je izdelal Francesco Robba. Zanimiva je tudi Deželna hiša ( Landhaus ) v obliki podkve, zgrajena v letih 1574 do 1594. V njej je na ogled knežji kamen in dvorana grbov, v kateri se nahaja 665 grbov plemiških družin, delo slikarja Fromillerja. Nedaleč na Gosposvetskem polju stoji v kraju Gospa Sveta cerkev Marijinega vnebovzetja, svetišče iz 15.stoletja. Je najpomembnejša poznogotska cerkev, v kateri visi največji bronasti zvon Koroške iz leta 1687. Notranjost cerkve je troladijska stebriščna bazilika z imenitno gotsko arhitekturo. V prezbiteriju je freska iz leta 1435, ki prikazuje Jezusovo otroštvo. Ves obok v srednji ladji je poslikan z Jezusovim rodovnikom. Zanimiv veliki baročni oltar je iz leta 1714, največja dragocenost pa je kip sedeče Marije z Jezusom iz 1425. Dragocena krilna oltarja sta delo Henrika Beljaškega. V posebni kapeli je v sarkofagu shranjen grob prvega karantanskega škofa Modesta – apostola Karantancev. Na zunanji strani je vzidan relief, ki prikazuje rimsko poštno kočijo. Pri cerkvi je zanimiv kamniti svetilnik iz 1497 in poganski tempelj, nekdaj krstna kapelica, kasneje kostnica.

 

Na Gosposvetskem polju stoji tudi vojvodski prestol. To je kamniti prestol z dvema sedežema. Imel je pomembno vlogo v tretjem delu obreda ustoličevanja koroških vojvod, saj je na njem novi vojvoda potrdil fevde vazalom in sprejemal poklone deželnega plemstva. S sedeža na hrbtni strani je delil fevde koroški palatinski grof. Vojvodski stol je bil domnevno narejen v 9.stoletju. Je iz kamnitih plošč, ki so bile izkopane iz bližnjih rimskih razvalin Virunuma, nekoč glavnega mesta rimske province Norik. Danes je obkrožen z železno ograjo in obdan s košatimi lipami.

Zadnji ogled je bil namenjen kraju, kjer je bil sedež prve slovenske države , to je Karantanije. Krnski grad ( Karnburg ) je bil staroslovansko gradišče, poznejši Karolinski dvor, v Katerem je nekoč stal Krnski grad. To je bil dvorec karantanskih knezov. Nedaleč stran se je nahajal knežji kamen. To je obrnjen srednji del rimskega stebra. Na njem je v srednjem veku potekal del umeščanja karantanskih knezov in pozneje koroških vojvod. Obred ob knežjem kamnu je potekal v slovenskem jeziku ob prepevanju slovenske hvalnice. To je edinstven primer demokratičnega načina izročitve oblasti novemu deželnemu knezu v tistem času. Umeščanju je sledila maša v cerkvi Gospe Svete in nato še umeščanje na vojvodskem prestolu, kjer je vojvoda zaprisegel v nemškem jeziku in prevzel oblast. Ta obred se je ohranil do leta 1414. Zadnji, ki se je dal ustoličiti kmetu, je bil Ernest Železni. Krnski grad je danes vasica, dvorca karantanskih knezov ni več, na vzpetini pa stoji cerkev sv. Petra in Pavla. Knežji kamen pa hranijo v Deželnem dvorcu v Celovcu.

Na poti proti domu smo se še malo pokrepčali v dobri domači gostilni in polni zgodovinskih vtisov prišli domov. Bilo je lepo.

 

Zapisala Milka Jamnik


Še nekaj slik s potepanja po Koroški:

ą
IMG_0283.JPG
(7245k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:18
ą
IMG_0301.JPG
(3623k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:20
ą
IMG_0314.JPG
(3965k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:20
ą
IMG_0328.JPG
(5166k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:20
ą
IMG_0356.JPG
(4910k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:21
ą
IMG_0360.JPG
(5917k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:21
ą
IMG_0361.JPG
(4742k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:21
ą
IMG_0394.JPG
(5301k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:21
ą
IMG_0401.JPG
(8213k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:21
ą
IMG_0418.JPG
(5160k)
Muzejsko društvo Ribnica,
26. sep. 2019 10:21
Comments