Potepali smo se po Pivškem

objavljeno: 22. okt. 2016 13:14 avtor: Muzejsko društvo Ribnica   [ posodobljeno 22. okt. 2016 13:17 ]

Po bolj ali manj dopustniških mesecih smo zadnjo septembrsko soboto v našem muzejskem društvu pripravili sedaj že tradicionalni izlet, sedmi po vrsti. Tokrat smo se odpravili na Pivško. Gre za kraje, ki so nam sorazmerno blizu, pa vendar odmaknjeni od vsakdanjih življenjskih tokov. Pravzaprav jih večina nas, ki tam nimamo sorodnikov ali poslovnih partnerjev, pozna samo toliko, kolikor jih uspemo spoznati ob potovanju na dopust. Pa imajo kaj pokazati.

Avtobus je speljal ob pol osmih zjutraj izpred Rokodelskega centra v Ribnici. Obetal se je prelep sončen dan, čeprav se je sonce še sramežljivo skrivalo za jutranjimi meglicami. Preko Sodražice, kjer je vstopilo še nekaj »izletnikov«, so vsi skupaj nadaljevali pot do prvega postanka na Hribu v Loškem Potoku, kjer smo se pridružili tudi potoški udeleženci in si v okolju lepo urejenega vrta Lidije in Petra Knavsa privoščili jutranjo kavico in nekaj drobnih prigrizkov, da nam na poti ne bi prehitro pošle moči. Kar težko se je bilo ločiti od cvetoče narave, ki jo z veliko mero zagnanosti in znanja oblikujeta Lidija in Peter.

Nekako smo se vsi skupaj le spravili na avtobus in se odpeljali proti naslednji postaji našega sobotnega potepanja, Parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer nas je zgovoren vodič najprej popeljal do skrivnostne kaverne iz prve svetovne vojne, nato pa še po bogati zbirki tankov, topov, letal in ostale vojaške opreme iz različnih obdobij. In tudi čisto »ta pravo« podmornico smo videli. Ja, kup železja, porečejo nekateri, vendar ima vsak kos svojo zgodbo. Na vsak eksponat, ki je svojevrstna tehnična dediščina, se vežejo zgodbe in usode ljudi. Nekako ne moreš ostati ravnodušen, ko si predstavljaš mlade fante, ki so bili pahnjeni v tankovske »zverine«, pogosto na hitro seznanjeni z osnovami delovanja in poslani v kaos vojn na razne strani, kjer so jih čakali drugi mladeniči v podobnih »pošastih«, da uničijo čim več sovražnikov … Ali ko poslušaš zgodbo tankista, ki je preživel boje v različnih državah, na koncu pa umrl dan ali dva pred zaključkom vojne samo nekaj deset kilometrov oddaljen od domače hiše. S seboj pa je nosil darila za domače… Nekaj posebnega je tudi stati ob tanku, ki je leta 1945 prvi prispel v Trst. Ali ko ob razstavljenih predmetih, fotografijah in ob prikazih filmov podoživljaš dogodke ob naši osamosvojitvi…

Nam, ki smo izkusili delček (na srečo sicer mirnodobnega) vojaškega življenja, sta prvi asociaciji na dni v vojaški uniformi kantina in pasulj. In tudi tega smo si privoščili. Poskrbljeno pa je bilo tudi za tiste, ki jim ta vojaška specialiteta ne tekne najbolj.

Naslednja postaja našega potepanja je bil le streljaj oddaljeni Prem, rojstni kraj pesnika Dragotina Ketteja. Tu smo se najprej povzpeli na najvišjo točko, kjer kraljuje cerkev sv. Helene s poslikavami slikarja Toneta Kralja. Poleg omenjenih poslikav nam je tamkajšnji župnik predstavil tudi zgodovino cerkve in dodobra še kraje širšega pivškega in ilirskobistriškega področja, na katero je iz okolice cerkve veličasten razgled. Od tu smo se po kratkem klancu spustili do stare šole, v kateri je v okviru nekdanjega stanovanja Kettejevih urejena spominska soba sina Dragotina, prezgodaj umrlega pesnika moderne. Nazadnje pa smo si ogledali še grad in slišali marsikaj o njegovi zgodovini.

Zadnja točka našega potepanja pa je bil Ekomuzej presihajočih pivških jezer. V tem komaj tri leta starem muzeju nas je v slabi uri dobro izurjena vodička popeljala v skrivnosti nastajanja krasa, presihajočih jezer in v svet rastlin in živali, prilagojenih takim razmeram.

Tako smo se pozno popoldne polni novih védenj in doživetij odpravili proti domu. No ja, kako bi pa izgledalo, da pridemo lačni domov. In smo zavili še h Kapcu v Travnik, kjer so nas že čakala lepo pripravljena omizja. Ko smo ob klepetu pospravili tudi obilno večerjo, so se nam s programom, ki ga je s skeči in šalami obogatila Fani Debeljak, pridružile tudi naše potoške»Povasjenke«, ki so s svojim nastopom naredile že sicer lep in zanimiv dan še bogatejši. Za slovo pa smo ob našem bližajočem se občinskem prazniku vsem udeležencem izleta z manjšim srečelovom razdelili drobna darila.

Upam, da se nam bo na naših prihodnjih izletih pridružil še kdo od vas, spoštovani bralci. Prepričan sem, da vam ne bo žal, saj boste iz predstavitev, ki jih pripravljajo naši člani že med vožnjo na avtobusu, izvedeli marsikaj zanimivega o krajih, kamor se odpravljamo.

 

Vlado Mohar

Muzejsko društvo Ribnica

Foto Jasna Vesel












Comments