EKSKURZIJA MUZEJSKEGA DRUŠTVO RIBNICA PO BENEČIJI

objavljeno: 2. avg. 2017 07:47 avtor: Muzejsko društvo Ribnica   [ posodobljeno 2. avg. 2017 07:50 ]

Bila je sobota, 10. junij, ko smo se  odpravili v Zamejsko Slovenijo, v Benečijo. Pot nas je vodila iz Ribnice, do Ljubljane, mimo Idrije, do mejnega prehoda Robič, v Benečijo. Točke postanka so bila naselja Bijače, Špeter, Tarčmun, Mešere in Čedad. Pot je zasnovala in nas po njej tudi vodila etnologinja dr. Mojca Ravnik. Njeno poznavanje prostora izvira že iz njenih korenin in strokovnega raziskovanja območja v okviru SAZUja, kjer je bila zaposlena kot raziskovalka. Seveda brez upokojene profesorice geografije, naše Ivanke Peterlin,  sploh ne moremo in ne znamo nikamor. Pripravljenost, znanje in stroka so tisti atributi, ki označujejo vse vodiče, ki so bili z nami in nam predstavili prostor in življenje v njem. Pristnost, prijaznost, odprtost, pripravljenost in dušo beneškega človeka so nam približali domačini z razlagami na vseh točkah. Najbolj od vsega se mi je vtisnilo v spomin, da je jezik tisti, ki določa narodnost in identiteto. Prebivalci tega območja govorijo beneško narečje. Prepričani so in živijo v veri, da je to prava slovenščina. V Bijačah smo videli primer beneške hiše z muzejem, ki predstavlja stavbno dediščino in njihove pustne maškare. V Špetru je dvojezična osnovna in srednja šola ter vrtec. Špeter je središče Benečije, ima tudi muzej, ki se imenuje slovensko multimedialno okno. Center prikazuje kulturno krajino  od Julijskih Alp do morja, od Mangarta do Tržaškega zaliva in se uvršča med nove oblike tematskih in pokrajinskih muzejev, ki ne slonijo več na zbiranju predmetov, temveč na pripovedi. Kaj pa Tarčmun? Znan je po duhovniku, pesniku, pisatelju, filozofu, prevajalcu, skladatelju, slikarju in buditelju narodne zavesti Beneških Slovencev, Ivanu Trinku. Šli smo se  mu poklonit na njegov grob in izvedeli, da je spomenik delo našega sorojaka Toneta Kralja. Tudi za hrano je bilo poskrbljeno v identitetnem duhu.  Jedli smo njihovo značilno jed polento z golažem, sirovo in gobovo omako. Pot smo nadaljevali do Mešer, kjer so nam predstavili dve hiši preurejeni v muzej. Videli smo  zbirko, kjer so predstavljeni običaji, kovačijo, klet z veliko kamnito mizo, ki je služila, da so mrtvega lahko nekaj časa imeli doma, ker je kraj zelo oddaljen od središč, pa tudi hude zime so onemogočale takojšnje slovo. Zadnji postanek je bil v  Čedadu, kjer smo imeli čas, da smo si sami ogledali  središče mesta in tisti žejni kave šli na kavo.

Zapisala Polona Rigler Grm

Foto: Marija Zupančič

Comments